9
Jun/2016
Objava: Grega
Kategorija: Novice

S. je danes stara 52 let. Že šesto leto je brez službe. Kot podnajemnica živi na osmih kvadratih v stanovanjskem bloku v središču Ljubljane. Ko se srečava na kavi, je šesti dan, odkar ni ničesar zaužila.

Vmes je v popolni nemoči pograbila enega od svojih treh psičkov, s katerimi živi (maltežana in jorkširski terier), misleč, da je preproga, in ga hotela stresti skozi okno v drugem nadstropju. Ko se je zavedela, kaj je storila, je odšla v park, da bi se na zraku pomirila in si okrepila misli. Nekaj časa je tako sedela na tamkajšnji klopi, ko je nenadoma svet okoli nje izginil. Zbudila se je v bolnišnici, z napeljano umetno hrano. Saj ima doma jabolko, pravi, a ga čuva, ker potem pa res ne bo imela za pod zob čisto nič. Bi ga prerezala na pol, še poreče, pa bi do naslednjega dne tista druga polovica grdo porjavela. Tudi po smeteh je že brskala, pripomni, a je potem staknila neko nevšečno bakterijo in se je šele z muko rešila.

Če me odjavi, me ni. »196 evrov dobim od Zpiza, 90 od socialne. Najemnina znaša 150 evrov, brez stroškov. Na banki mi takoj odtrgajo 90 evrov za povračilo nekdaj odobrenega limita. Še 400 evrov moram vrniti,« razloži. Tako ji je rekel najemodajalec: glej, da bodo stroški sproti plačani, raje preloži plačilo najemnine. A kaj ko potem kar naprej kliče, kdaj jo bo vendarle poravnala, pravi. Osem zamudnih najemnin je zdaj poplačala s pomočjo dobrih ljudi, ki so se odzvali na poziv mariborskega dobrotnika Borisa Krabonje na Facebooku. »Iz stanovanja me menda ne morejo vreči, ker v njem živim že dvajset let, a lastnik me lahko odjavi z naslova. In kaj potem? Me ni. Kam pa bi mi lahko nakazovali podporo?«

Več v Zarji št. 17, 26. 4. 2016

 
 
Vir: revijazarja.si

Dodaj odgovor