15
Dec/2016
Objava: Grega
Kategorija: Novice

Gospodarski dejavniki kažejo rast, resnično življenje slika bedo. Menda je bilo krize konec že na začetku tega, zdaj že iztekajočega se leta, ko je nekdanji finančni minister predlagal, naj si tisti, ki tega dejstva ne vidijo, poiščejo psihiatra. Morda so se v letošnjem letu resnično izboljšali določeni ekonomski dejavniki, na vsakdanji ravni preživetja pa vse kaže, da se je kriza le še poglobila. O tem lahko največ povedo humanitarni delavci, tisti, pred katerimi se revščina vsak dan razkriva v vsej svoji bedi in žalosti. Ti ljudje predlagajo tudi konkretne rešitve.

 

 

»Ne vem, kaj naj bi ti pozitivni kazalci pomenili za ljudi? Vem samo to, da krize še ni konec in da je bilo v letu 2016 še huje. Ta država in njeni politiki izvajajo klasično obliko socialnega genocida. Na terenu je to videti tako, da so upokojenci, invalidi, matere in očetje samohranilci ter ljudje z minimalnimi plačami obsojeni na propadanje in umiranje na obroke,« je prepričan Boris Krabonja, predsednik humanitarnega društva UP-ornik.

»Dokler ne bo država zacelila ran zadnjih osmih let, je besedičenje o gospodarski rasti zgolj navadno populistično napihovanje aktualne politike. Dokler ne bo ta sistem poravnal dolgov vseh teh ljudi, dolgov, ki niso nastali zaradi njihove lenobe, nedela ali površnosti, tako dolgo bomo država revežev.«

Boris pove, da je življenjska resnica, ki nasprotuje finančnim kazalcem uspešnosti, to, da je v iztekajočem se letu pred njim stalo 250 novih obrazov s skoraj enakimi zgodbami – pokojnina v višini 276 evrov, za tisoče evrov neplačanih položnic, grožnje z deložacijo… UP-ornik odpravi problem, naslednji dan pa sledita podobna zgodba in podobna pot – Boris na UP-ornikovi facebook strani vsak dan prosi ljudi, naj pomagajo določenemu človeku, ki se je znašel v stiski.

»A že se pojavi nov obraz. Mama s tremi otroki dolguje Staninvestu 1600 evrov. Če do konca meseca ne bo denarja, bodo ona in njeni otroci postali brezdomci. Vsak teden pride upokojenka invalidka, ki skorajda ne vidi in komaj hodi, ker ima deformirana stopala. Ženska, ki ne bi preživela, če ji UP-ornik ne bi vsak mesec plačal položnic in ji podaril nekaj bonov za hrano. In tako je vsak četrtek, vedno znova in znova. Naj še jaz jočem z njimi? Ne, jaz nič več ne jočem, ker preprosto ne zmorem več tega, da bi jokal.«

Upokojenci umirajo od podhranjenosti. Vera Pečnik, podpredsednica Zveze društev upokojencev Slovenije in vodja programa Starejši za starejše, iz prve roke zatrjuje, da med upokojenci nikjer in na noben način ni videti, da se je kriza končala. Gre za ugotovitev, ki v resnici prihaja iz prve roke, saj 3400 prostovoljcev redno obiskuje upokojence na domovih, tako da se lahko vedno znova prepričajo, kakšno je dejansko stanje.

»Na terenu smo priče, da so upokojenci podhranjeni, žalostni, osamljeni in prepuščeni sami sebi. Ljudje ne zmorejo plačevanja bivanja v domovih za upokojence, zakon o dolgotrajni oskrbi je v predalu že več kot 12 let, zdravstvo je neusmiljeno do ljudi, ki so bolni, saj so postale čakalne vrste skorajda nepojmljive. Pokojnina za 40 let delovne dobe je tako nizka, da spravi človeka pod prag revščine. Ravno zdaj bijemo boj za dvig pokojnine za 40 let delovne dobe. Nikakor ne smemo dovoliti tega, da naši upokojenci čedalje bolj tonejo v revščino, ugotavljamo pa, da jih je že zdaj pod pragom revščine več kot 25 odstotkov.«

Novi obrazi revščine. Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste-Polje pravi, da je resnično vesela kazalcev, ki govorijo o popuščanju krize, vendar pa tega v vsakdanjih stikih z uporabniki, žal, še vedno ni zaznati.

Več v reviji Zarja št.50, 13.12.2016

 
 
Vir: Revija Zarja

Dodaj odgovor